Od vzhoda do zahoda in juga Severne Amerike
Kategorija: Sporočila za javnost, od: alesjuvanc, dne: 5. februar 2010
Sredi lanskega junija sem se z letalom odpravil v kanadski Montreal, kjer sem začel svoje kolesarsko potovanje po Severni Ameriki. V Torontu sem obiskal sorodnike in si ogledal Niagarske slapove. Od tam sem pot nadaljeval v ZDA, kjer sem si ogledal zaključek kolesarske dirke RAAM. Obiskal sem tudi Washington in prvi del poti končal v New Yorku. Poletel sem v Las Vegas, kjer sem začel drugi del kolesarske poti. Po skupaj 34 dneh in na kolesu prevoženih 2847 kilometrih, sem potovanje zaključil na obali Kalifornije, v Los Angelesu.
Če sem predlani kolesaril v Peking in si tam ogledal Olimpijske igre, vmes nisem kolesaril niti skozi eno mesto, ki bi pred tem že gostilo OI. Lani je bilo ravno obratno. Na poti po Severni Ameriki sem obiskal tri mesta, ki so nekoč že gostila najboljše športnike sveta. Dober mesec po vrnitvi v Evropo sem kolesaril še v Anglijo, kjer sem ravno tako videl tri mesta, ki so povezana z Olimpijskimi igrami. Seveda si lani Olimpijskih iger nisem ogledal.
Že pred nekaj leti sem se odločil za kolesarjenje po Severni Ameriki in izbral jugovzhodni del Kanade za začetek poti ter junijski termin iz več razlogov. Med temi sta bila tudi obisk sorodnikov in ogled dirke formule 1. Vsakoletno junijsko dirko v Montrealu so ravno za lani na žalost mnogih odpovedali že leto prej. Seveda sem bil zaradi tega razočaran tudi sam, a ostal sem pri prvotnem načrtu.
LEP SPREJEM S STRANI SLOVENSKE DIASPORE
V petek, 12. junija, me je jeklena ptica prek Pariza ponesla v Montreal, ki je z dvema milijonoma drugo največje mesto v Kanadi in največje v provinci Quebec. Prvič v življenju sem stopil na tla Severne Amerike. Ob največji kanadski reki Sv. Lovrenca sem prikolesaril do otoka Notre Dame, kjer sem se malo tudi zapeljal po stezi, ki ponavadi v tem času gosti formulo 1. »Ali veš, da bi morala ta konec tedna tu gostovati formula 1, pa so jo odpovedali?« me je vprašal eden od razočaranih mimoidočih. Nadaljeval sem vožnjo proti severnemu delu mesta in že v mraku prikolesaril do župnije in cerkve Sv. Vladimirja, kjer že 26 let službuje slovenski župnik g. Letonja. Na dvorišču je stala skupina ljudi, večinoma Slovencev, in med njimi Kanadčan, ki je znal slovensko. Bil sem nemalo presenečen, ko mi je dejal, da v njem ni niti malo Slovenca in na vprašanje, zakaj govori slovensko, je odvrnil: »Zakaj pa ne?« Seveda sem svojo prvo noč v Kanadi prespal v slovenski župniji. Naslednje jutro sem si v bližini najprej ogledal olimpijski stadion. Montreal je namreč leta 1976 gostil poletne Olimpijske igre. Dobro stoletje prej, marca leta 1875, pa je bila prav v Montrealu odigrana prva tekma v hokeju na ledu na našem planetu. In če Kanada velja za zibelko hokeja, je klub Montreal Canadiens najtrofejnejši v severnoameriški ligi NHL s 24. osvojenimi naslovi. Lani so praznovali 100 - letnico obstoja in z zanimanjem sem si ogledal njihovo dvorano. Ogledal sem si še nekaj drugih znamenitosti večinoma francosko - govorečega mesta in dan je hitro minil. Pravzaprav prehitro, saj sem imel namen Montreal zapustiti še isti dan, a to mi ni uspelo. Naletel sem na domače študente in prenočil v stanovanju ene od študentk.
V nedeljo sem Montreal le zapustil in tudi francosko - govorečo provinco Quebec. Ob prečkanju reke Ottawa sem prikolesaril v provinco Ontario. Naslednji dan me je pot pripeljala v kanadsko prestolnico Ottawa, kjer me je naš veleposlanik g. Kunstelj z družino že pričakoval v svojem domu na robu mesta. G. Kunstelj in žena sta me lepo pogostila in zvečer sem se okopal v bazenu na vrtu lepe hiše. Dan zatem sem si še enkrat ogledal središče mesta z lepim parlamentom, ki sem si ga na kratko že prejšnji dan. Bil sem tudi na našem veleposlaništvu in se še enkrat srečal z g. Kunstljem. Dal mi je nasvet glede poti do Toronta, ki je bila malo drugačna in 50 km daljša od mojega prvotnega načrta. Malo sem godrnjal, a on mi je ponudil dovolj jasen odgovor: »Kaj pa je 50 km proti večnosti; in sploh za vas, ki toliko kolesarite po svetu? Poleg tega imate sedaj priložnost, da obiščete še Kingston, nekdanjo prestolnico Kanade.« Odvrnil sem mu: »No ja, nasvet veleposlanika je pač treba upoštevati in če sem bil že v avstralskem Kingstonu, zakaj ne bi bil še v kanadskem.« Središče Ottawe sem zapustil in kolesaril ob istoimenski reki. A že po nekaj km sem srečal Slovenko Majdo na kolesu, ki že 50 let živi v Kanadi. Tudi ona se je vračala z veleposlaništva, kjer je bila sploh prvič. Skupaj sva odkolesarila do njenega doma v bližini. Z njenim sinom sva kasneje odšla do reke Ottawe, kjer sem se okopal. Tudi Majdina družina me je lepo sprejela; ostal sem na kosilu, mož in sin pa sta me na kolesu pospremila nekaj km. Šesti dan sem prikolesaril v majhno mesto Kingston ob Ontarijskem jezeru, ki je bilo sredi 19. stoletja tri leta kanadska prestolnica. Na kratko sem si ogledal staro utrdbo na hribu; sicer je mesto zgodovinsko, polno vojaških spominov.
V četrtek, 18. junija, sem ves dan kolesaril ob Ontarijskem jezeru. Dopoldne je bilo deževno, a to ni bila ovira, da ne bi za sabo pustil 215 km, kar je bilo največ na poti. Zvečer sem prikolesaril v Toronto, ki je s tremi milijoni največje mesto v Kanadi in glavno mesto province Ontario. Seveda so me sorodniki nestrpno pričakovali. Dve noči sem bil gost v hiši očetovega bratranca Franceta, ki skupaj z ženo Marjeto, dvema sinovoma in hčerko žive v zahodnem delu mesta. Še en sin in hči pa živita v svojih stanovanjih. Naslednji dan sva šla s Francetom po mestu. Najprej sva obiskala CN tower, največjo znamenitost Toronta, ki je visok 553 m in je trenutno najvišja zgradba na svetu. Ogledal sem si dvorano slavnih NHL igralcev. Obiskala sva še enega od slovenskih izseljenskih klubov, saj v Torontu z okolico živi največ Slovencev v Kanadi. V vsej Kanadi pa je približno 30.000 naših rojakov. Prav tako kot v petek, tudi dan zatem nisem sedel na kolo in France me je z avtom odpeljal v bližnji Hamilton do slovenskega župnika g. Gačnika, kjer že šest let živi in dela; doma je iz Ponikev v Dobrepolju. V župniji sem prenočil in bil v nedeljo zjutraj pri slovenski maši v cerkvi Sv. Gregorija Velikega, ki jo je seveda vodil g. Gačnik. Kmalu zatem sva se poslovila in zapustil sem Hamilton. Nedaleč iz mesta sem se oglasil še na izseljenskem pikniku s slovensko - kanadskim ansamblom, ki so ga pripravili naši rojaki iz društva Bled. Kot na vsej poti po Kanadi, so me tudi tokrat slovenski izseljenci toplo sprejeli in za to se jim iz srca zahvaljujem. S kolesom sem se bližal Niagarskim slapovom, kamor sem pripeljal še isti večer, a še prej sem kolesaril mimo vinogradov, ki so v Kanadi redkost. Nekaj jih je najti na tem območju in na drugi strani te velike države, v Britanski Kolumbiji. Tudi to je bil razlog, da mi je misel poletela daleč stran, v domovino.
NIAGARA - CVIČEK FALLS
Tak je naslov Henčkove pesmi in kar nekaj jih je, ki govorijo o naših izseljencih, zlasti tistih v Kanadi. Ena od teh je tudi ta, ki govori o tem, da bi naši rojaki pili Niagarske slapove, če bi z njih tekel cviček. Prepričal sem se in ugotovil, da z njih res ne teče cviček. V nedeljo zvečer sem se torej znašel pred Niagarskimi slapovi na kanadski strani, saj je Niagara mejna reka med Kanado in ZDA. Še ves naslednji dan sem ostal na kanadski strani, ki je bolj turistično razvita in glamurozna od ameriške. Tudi slapovi so lepši in se bolje vidijo iz Kanade; slapove sem si ogledal iz vseh zornih kotov. Veljajo za največjo naravno znamenitost Severne Amerike in eno največjih znamenitosti sveta. Sestavljeni so iz dveh delov in so nastali pred približno 12.000 leti ob tektonskih premikih. V indijanskem jeziku pomenijo grmeča voda. Zanimivo, da se mali mesti na obeh straneh imenujeta enako - Niagara Falls. Še drugo noč sem prespal v kanadskih Niagara Falls, v drugem hotelu kot prvič. Dvanajsti dan sem provinco Ontario in s tem tudi deželo javorjevega lista le zapustil. Na mojo žalost, saj bi v Kanadi rad še ostal, ker mi je bilo lepo, a čas me je že krepko priganjal.
Zapeljal sem čez Mavrični most nad reko Niagara, ki povezuje jezeri Erie in Ontario. Na drugi strani so me čakale Združene države Amerike oziroma zvezna država New York in stroga mejna kontrola. Takoj sem občutil represivnost državnih organov. Na kratko sem si še na ameriški strani ogledal slapove, ki so me res navdušili in se nikakor nisem mogel posloviti od njih. Popoldne sem zapustil tudi ameriško mestece Niagara Falls, a bil sem nejevoljen zaradi slabih cest in industrije v turističnem kraju. Tudi zaradi velikega pomanjkanja kažipotov na navadnih cestah, sem zapeljal na avtocesto, kjer nisem ostal dolgo. Policistka v avtu me je ustavila; vedel sem, da se bo to zgodilo prej ali slej in imel sem pripravljen scenarij. Najprej je ona vpila name, a kasneje sem tudi jaz začel vpiti na njo in tako sva se prerekala kar nekaj časa, vsak s svojimi argumenti. Avtocesto sem le zapustil in prikolesaril v mesto Buffalo, ki ima približno toliko prebivalcev kot Ljubljana. Tu se reka Niagara izteka iz jezera Erie. Naslednji dan sem se v jezeru okopal in kolesaril proti jugu. V dveh dneh bi moral priti do mesta Annapolis, kjer je bil zaključek kolesarske dirke RAAM. Zavedal sem se, da mi s kolesom ne bo uspelo, kajti bilo je predaleč. V mestecu Hamburg, na severnoameriški celini je polno imen krajev, ki sicer izhajajo iz Evrope, sem srečal Američana Kevina, čigar oče prihaja z Gorenjske in je sorodnik naše smučarke Katarine Lavtar. V njegovi hiši sem prenočil in zgodaj zjutraj me je z avtom odpeljal na postajo, da sem ujel avtobus do mesta Baltimore, ki je največje v zvezni državi Maryland, kar se je zgodilo na dan, ko v Sloveniji praznujemo največji državni praznik.
RAAM - NAJTEŽJA KOLESARSKA PREIZKUŠNJA
V petek sem se s kolesom odpeljal v bližnji Annapolis ob atlantski obali, ki je prestolnica Marylanda in nekdanja prestolnica ZDA, čeprav ima le 36.000 prebivalcev. Mesto je zelo staro za ameriške razmere, saj izvira iz sredine 17. stoletja (1649); je lepo in polno starih zgradb, spominjajočih na angleška mesta. Znano pa je zlasti po veliki Akademiji ameriške mornarice. Razlog mojega obiska mesta je bil ogled zaključka kolesarske dirke prek Amerike - RAAM, ki velja za najtežjo kolesarsko ekstremno dirko, saj tekmovalci iz kalifornijskega mesteca Oceanside na zahodu, razdaljo 4880 km do vzhodne obale, premagajo v najhitrejšem možnem času s čim manj spanja. V Annapolis, kjer je bil cilj, sem prikolesaril zgodaj popoldne, približno en dan za zmagovalcem Švicarjem Wyssom in skoraj dan prej, kot moj prijatelj in sodelavec Marko Baloh. Ker sem imel dovolj časa, sem si najprej privoščil pošteno kosilo v italijanski restavraciji. Ne samo, da sem po dolgem času z lastnikom in osebjem zopet govoril italijansko, še toliko bolj sem bil vesel normalne hrane, saj je v vsej Severni Ameriki sila težko dobiti restavracijo brez hitre prehrane, predvsem v manjših mestih. Zvečer sem se sprehodil ob obali, kjer je veliko prestižnih lokalov in polno ljudi. V enega od teh sem zavil še sam. Nek mladenič je skočil v vodo in plaval med jahtami. To je seveda razjezilo policiste in varnostnike, ki so ga lovili s čolnom, ljudje pa so stali na pomolih in navijali zanj. S težavo so ga po dolgem času le dobili, a ker je bila ura že pozna, so nas varuhi reda na hitro hoteli spraviti iz lokalov. Jaz sem imel kozarec še poln pijače in sem jim dejal, da bom odšel čez nekaj minut, ko spijem. Vzeli so mi kozarec in dejali, da moram takoj zapustiti lokal. Ker ga nisem hotel, dokler mi pijače ne vrnejo, sta me dva zgrabila kot vrečo cementa, me nesla do glavnih vrat in me vrgla na dvorišče. Ljudje so se takoj zbrali okoli mene in me spraševali, ali sem se poškodoval. Ko sem jim negativno odgovoril in dejal, da sem zaradi tega začuden, da sem iz Evrope in, da se mi je to zgodilo prvič, so odvrnili le: »Dobrodošel v Ameriki.«
Naslednji dan sem Baloha le dočakal v cilju. Sodniki so mi dovolili, da zadnjih pet km lahko vozim vzporedno z njim. Prvouvrščeni Dani Wyss je za celotno pot potreboval 8 dni, 6 ur in 1 minuto. Marko Baloh je osvojil tretje mesto in vozil 9 dni, 22 ur in 0 minut. Še en slovenski predstavnik, Jure Robič, ki je kandidiral za zmago, je tik pred ciljem odstopil, saj se je sprl s sodniki. Seveda so gledalci ob cilju Marku za uspeh čestitali. Bilo jih je bolj malo, a dva od njih sta bila Slovenca, stanujoča v različnih krajih, a blizu Annapolisa. Povabila obeh sem bil še kako vesel. Matjaž, ki je živel bliže, kakih 20 km stran, je dejal: »Če hočeš priti, moraš to storiti še nocoj, saj se z družino že naslednji dan selim na drugo stran ZDA, v zvezno državo Utah.« Še prej sem z Markom in njegovo spremljevalno ekipo odšel na sprejem s pogostitvijo v prostore stadiona ameriške mornarice, kjer sem sedel z županjo mesta. Že v mraku sem prikolesaril v kraj Edgewater, kjer me je v praznem stanovanju pričakal Matjaž. Kljub temu, da je bil tik pred selitvijo, si je našel čas zame. A pred selitvijo sem bil tudi sam, saj so me čakale nove avanture po novi celini, najprej bližnji Washington…
Po nedeljski maši sem se od Matjaža poslovil in še enkrat kolesaril skozi Annapolis. Za nekaj dni sem zapustil obalo Atlantskega oceana in odkolesaril v bližnji Washington, prestolnico ZDA. Tudi tam sem imel zagotovljeno prenočišče, saj mi je Matjaž dal naslov svojega prijatelja Bojana, čigar žena je zaposlena na slovenskem veleposlaništvu. Njuno stanovanje sem dokaj hitro našel, a sem ju čakal kar nekaj ur, saj sta se z dvodnevnega izleta v New Yorku vrnila okoli polnoči. Naslednji dan mi je Bojan na kolesu razkazal največje znamenitosti glavnega mesta ZDA. Seveda velja v prvi vrsti omeniti Belo hišo, kjer je dom ameriškega predsednika in Capitol, kjer je sedež ameriškega kongresa. Pred Capitolom sem srečal del Balohove ekipe, ki je bila po končani dirki nekaj dni nastanjena v Washingtonu. Še isto popoldne sem prestolnico ZDA zapustil in kolesaril proti severovzhodu do kraja Columbia. Tam sem bil dogovorjen s Slovenko Marjeto, ki sem jo spoznal ob Balohovem prihodu v cilj. Torej sem še tretjo noč zapored prenočil pri naših rojakih.
ULICE PHILADELPHIJE
Zadnji junijski dan sem še enkrat kolesaril skozi Baltimore in se za kratek čas vrnil na Atlantik. Na vsak način sem želel še isti dan priti do Philadelphije in s tem tudi prekolesariti vsaj 200 km. A v Baltimoreju sem se predolgo zadržal, saj sem hotel poizkusiti značilno lokalno jed - morskega raka in najti pravo restavracijo, kar ni bilo niti najmanj lahko. Velemesto sem zapustil šele okoli pol treh popoldne in do Philadelphije je bilo še dobrih 150 km. Dvomil sem da mi bo res uspelo, a po drugi strani sem bil dovolj trden in odločen. Med potjo mi je z avtom dvakrat v razmaku 20 km ustavil možakar iz bližnjega kraja in me prepričeval, da mi ne bo uspelo. Ponudil mi je prevoz ali prenočišče. Zahvalil sem se mu za prijaznost in kolesaril naprej. Zapustil sem Maryland in na kratko vozil skozi zvezno državo Delaware. Ob sončnem zahodu sem prikolesaril do zvezne države Pennsylvania in že globoko v temi do predmestja največjega mesta v njej. Takrat se je ulil dež in nadel sem si dežno opravo, a ne popolnoma. Med prtljago sem več kot pol ure iskal galoše in pomisli, da sem jih verjetno pozabil v Torontu pri sorodnikih, kar se je kasneje izkazalo za točno. Iskal sem tudi hotel, a v predmestju ni bilo niti enega. Pol ure čez polnoč sem prikolesaril v središče Phile, kot ji krajše pravijo; na srečo je nehalo deževati. Še kar nekaj časa sem se vozil po ulicah Philadelphije gor in dol, kajti želel sem najti pravi hotel, ki jih je bilo sicer nekaj, a povsod so bile cene zasoljene. Vrnil sem se v najcenejšega in števec se je ustavil pri 214 km. Naslednje dopoldne so mi uslužbenci hotela dovolili, da lahko še malo ostanem. V šestem nadstropju so imeli bazen in seveda sem ga izkoristil. Zunaj na terasi pa sem ob toplem in sončnem vremenu malo poležal s pogledom na visoke stolpnice. Kar naenkrat mi je Phila postala všeč, čeprav je bilo še večer prej ravno obratno. A časa za poležavanje ni bilo in zgodaj popoldne sem ulice Philadelphije, o katerih prepeva znani Bruce Springsteen, zapustil. Ob prečkanju reke Delaware sem zapustil še Pennsylvanijo in pripeljal v zvezno državo New Jersey, hkrati pa tudi v prestolnico Trenton, kjer sem prenočil.
Dan zatem sem znova prikolesaril do obale Atlantika, v bližino New Yorka. V daljavi čez zaliv sem ugledal obrise visokih stolpnic Manhattna. Ustavil sem se ob spominski plošči, ki opozarja na žalosten dogodek iz 11. septembra 2001, ko so ljudje nemo zrli v valeč se dim porušenih dvojčkov. Nedaleč stran sem se zabrisal v še kar topel ocean. Zapeljal sem se na turistični otok Sandy Hook, ki velja za naravni rezervat. Na eni od plaž sem se odločil prespati. Ker je pihalo, sem zavetje našel pod čolnom, obrnjenim na glavo. Ampak le do dveh ponoči. Dva varnostnika v avtu sta, tako kot vsako noč, temeljito prečesala vso plažo in z lučjo naperjeno proti meni, povzdignila glas ter me spravila pokonci. Ko sta ugotovila, da nisem nevaren in sem le popotnik, sta me pustila pri miru, sicer bi moral z njima. Seveda na plaži vseeno nisem smel ostati. Poleg bližnje restavracije sem ostanek noči prespal na klopi v predprostoru sanitarij.
POLICISTI NEW YORKA
Ljudje so masovno, kljub petku, že zjutraj začeli prihajati na plažo otoka Sandy Hook. Tudi sam sem plažo izkoristil za kopanje in na kratko raziskal lepo okolico s številnimi zanimivimi rastlinami. Kasneje sem se odpeljal proti New Yorku in se mu bližal z njegove južne strani. Zapustil sem zvezno državo New Jersey in ob prečkanju mostu znova zapeljal v veliko zvezno državo New York, tokrat na drugem koncu kot prvič pri Buffalu, in hkrati v istoimensko mesto. Most je bil kolesarjem prepovedan, a če bi hotel čez pravega, bi moral daleč proti severu in bi naredil velik ovinek. Na srečo me tokrat ni nihče ustavil. Bil sem malo nervozen in ganjen, saj sem se na kolesu pripeljal v famozni New York, največje mesto v Severni Ameriki, ki šteje devet milijonov prebivalcev. V minulem stoletju je kar nekaj časa veljal za največje mesto na svetu, a to že dolgo ni več. Je mesto na vodi, podobno kot Benetke, le da je tu vse večje. Sestavljen je iz petih okrožij oziroma četrti. V enem od teh, v Staten Islandu, sem se znašel prvi dan. Na vsak način sem želel v Brooklyn, do katerega iz Staten Islanda vodi le en most, pa še ta je za kolesa prepovedan. Odločil sem se, da se zapeljem čez, a tokrat nisem imel sreče. Pri kontrolni točki oziroma mostnini so me opazili policisti, ki so se z dvema avtomobiloma zapodili za menoj. Po približno 100 metrih so me ustavili in me napotili nazaj do kontrolne točke. »Poglej, zaradi tebe smo za nekaj trenutkov ustavili ves promet,« je dejal eden od njih. »Oh, saj ne bi bilo treba, tako pomemben pa spet nisem,« sem jih malce zbadal. »Daj potni list, napisali ti bomo kazen,« je spet dejal eden od njih. »Ali ne bi bilo bolje ravno obratno, da bi prepovedali promet avtomobilom? Poleg tega je tu veliko debelih ljudi in bi se lahko več gibali,« sem jih hotel omehčati z besedami. »Ali si kakšen mirovnik ali protestnik?« so se čudili. »Ne, nič od tega, ampak bil sem že marsikje po svetu in tudi v večjih mestih kot je ta New York,« sem dodal. Policist, ki je imel v roki potni list je pripomnil: »Res, videl si že pol sveta - Avstralija, Argentina, Brazilija, Iran, Indija, Kitajska…in če je tako, ti ne bomo napisali kazni.« Odleglo mi je in ob tem sem, segajoč proti torbam, dejal: »Lahko vam dam kak spominek iz Slovenije.« Oni pa so poskočili: »Ne, Bog ne daj, kamere so povsod in šef ne bi dovolil.« Poslovili smo se v prijateljskem vzdušju in odpeljal sem se proč od mostu. Ko je dan jemal slovo, sem kar osupnil ob pogledu na čudoviti Manhattan na drugi strani zaliva. Ob tem, da sem srečal dve Makedonki in Poljakinjo, sem se zapletel še v daljši pogovor z Albanko. »Že 11 let živim tu, a mi ni všeč. Morda je režim hujši, kot v časih Enverja Hoxhe,« je dejala. Prenočil sem v njenem stanovanju.
Četrtega julija zjutraj sem Staten Island zapustil z ladjo, ki vozi zastonj za kolesarje in pešce. Pripeljala me je na Manhattan in najprej sem si ogledal ruševine dvojčkov - dveh stolpnic trgovskega centra. Sicer je dan minil v znamenju največjega ameriškega praznika - dneva neodvisnosti. Proslave v New Yorku ni bilo, bil pa je ognjemet, ki so ga vsi nestrpno pričakovali. Že nekaj ur prej so se množice začele zgrinjati ob reki Hudson, ki deli zvezni državi New Jersey in New York. Pol ure prej je policija ustavila ves promet v okolici, tudi pešce in kolesarje, in moral si stati in gledati ognjemet z reke, če si hotel ali ne. Naslednji dan sem se s turistično barko zapeljal na otok, kjer stoji Kip svobode, največja znamenitost New Yorka. Kip, ki predstavlja boginjo svobode, so odprli oktobra 1886. Izdelal ga je kipar F.A. Bartholdi, ogrodje pa je sestavil Gustav Eiffel. Proti večeru sem čez most, dovoljen za kolesarje, vendarle pripeljal v Brooklyn in se nastanil blizu letališča JFK. Zjutraj sem z letalom želel v Denver v Coloradu. A ta dan ni bilo nobenega ugodnega leta in dejali so mi, da imam več možnosti na manjšem letališču La Guardia, kjer je več notranjih letov. Odpeljal sem se 15 km proti severu, v okrožje Queens. Vendar nekje na pol poti se mi je posvetilo in na hitro sem ustavil ter segel po zemljevidu. Številke od Denverja do Las Vegasa in naprej do Los Angelesa so bile prave, ampak to niso bili kilometri, pač pa milje, kar je popolnoma nekaj drugega. »Ne bo se mi izšlo, ne morem v Denver,« sem pomislil in se odločil za Las Vegas. Na letališču v Queensu so mi dejali, da sem ugodne lete za ta dan že zamudil in vzel rezervacijo za naslednje jutro - z letališča JFK. Še isti dan sem se vrnil v Brooklyn in prenočil na letališču.
VROČINA IN KIČ LAS VEGASA
Naslednje jutro sem severovzhodno obalo ZDA zapustil in se z letalom preselil na jugozahod. Po peturnem letu sem stopil na tla zvezne države Nevada in največjega mesta v njej. Najprej sem si v letališki zgradbi privoščil kosilo, a sredi obeda sem moral vstati in policistu razlagati, kaj je v torbah in mu pojasniti še marsikaj. Vedel sem, da me zunaj čaka huda vročina, zato sem se obotavljal. Sredi dne se je temperatura povzpela na 42 stopinj. V središču mesta sem z veseljem stopil v pivnico, kjer so imeli pravo nemško pivo. Seveda je Las Vegas znan predvsem po številnih igralnicah, ki jih je najti v vseh hotelih, restavracijah oziroma na vsakem vogalu. Včasih je bilo to zame moteče in tudi, da je mesto preveč kičasto, saj je umetno narejenih kar nekaj maket mest: New York, Rim, Benetke, Paris… Zvečer se je temperatura spustila na prijetnih 35 stopinj. Takrat sem v mestu srečal Uroša Ravbarja, prijatelja in popotnika, ki je s svojo skupino potoval po tistih krajih. Dan zatem sem se še skoraj ves dan zadržal v Las Vegasu, kjer kar mrgoli turistov in tudi hotelov; mnogi od teh so dokaj poceni in nad tem sem bil prijetno presenečen. Malo ven iz mesta sem ustavil v enem od le-teh in se okopal v bazenu, kar je še kako prijalo. Naslednji dan me je čakalo nekaj klancev, vetra v prsi, nebo brez oblaka in temperatura 42, 43 stopinj v senci, ki je je bilo sila malo, saj sem kolesaril po puščavi. Na sebi sem imel puščavsko opravo. Na srečo je bil zrak suh; včasih se niti nisem oznojil. Zvečer sem pripeljal v mestece Roach, ki je ravno na meji med zveznima državama Nevada in Kalifornija.
V soboto sem opoldne pripeljal v mestece Barstow in šel na kosilo v restavracijo, ki je bila v sklopu lepega, a poceni hotela. »Kako rad bi ostal tu, a ne morem,« sem pomislil. Kolesaril sem naprej skozi puščavo Mojave. Oviral me je veter v prsi in bilo je nekaj težkih klancev; to je bila najtežja etapa na poti in vročina me je še najmanj motila. Vedel sem, da moram pri kraju Victorville zapeljati z avtoceste, v tem delu Kalifornije je kolesarjenje po njej dovoljeno. Ker tako, kot skoraj povsod v ZDA, ni bilo kažipotov, sem dvakrat ustavil in vprašal ljudi ob cesti, ali sem na pravi poti. Pritrdili so mi in vozil sem naprej. Že v temi sem prikolesaril v mestece - Barstow! Vrnil sem se pač po drugi poti. Skoraj me je vrglo po tleh, ko sem ugotovil, da sem 120 km in celo popoldne vozil zaman. Zaradi tega sem bil jezen in poiskal hotel, kjer sem že bil čez dan. Receptor je bil še vedno isti in na vprašanje, kje sem bil, sem odvrnil: »Malo sem kolesaril naokoli.« V ponedeljek sem se bližal obali Pacifika in zapuščal puščavsko podnebje. Sredi dne je bilo v okolici Santa Clarite še vedno 42 stopinj, a s spuščanjem v dolino, kjer je bilo vse več zelenja, me je zeblo. Toplo sem se oblekel in zvečer, ko sem v mestu Ventura prišel do obale Tihega oceana, je bilo le še 15 stopinj. »Saj ne morem verjeti, sredi julija v Kaliforniji, pa tak mraz; še nekaj ur nazaj bi skoraj umrl od vročine, zdaj bom pa zmrznil,« sem pomislil. Četudi je bil moj cilj Los Angeles proti jugu, sem bil že prej odločen, da bom kolesaril še do Santa Barbare, ki je bila dobrih 40 km severneje. Kljub temi sem bil odločen, da še isti večer pridem do tja. A malo ven iz mesta sem s prednjim kolesom zapeljal v jašek in padel. Imel sem odrgnjeno koleno in hotel nadaljevati z vožnjo, a prvo kolo je bilo preveč poškodovano. Nemogoče se je bilo peljati in mislil sem si, da Santa Barbare ne bom videl. Peš sem se vrnil v pet km oddaljeno Venturo. Zjutraj sem našel kolesarski servis, a platišča mi niso hoteli popraviti. Našel sem še en servis, tam se je prijazen možakar potrudil in za silo popravil platišče. Več kot eno uro se je trudil in ko sem ga vprašal za plačilo, je dejal: »Je že v redu, to sem storil iz veselja, da ne boš mislil, da smo vsi Američani tako slabi.« Njegove besede so me ganile in mi segle do srca. Vseeno sem kolesaril proti severu, se okopal v hladnem Pacifiku in popoldne prikolesaril do lepega mesta Santa Barbara, kjer sem prespal poleg katedrale Old Mission.
V sredo, 15. julija, je bil zadnji dan, ko sem kolesaril po novi celini. Vrnil sem se v Venturo in kolesaril skozi prestižno mestece Malibu, kjer sem se še enkrat okopal v Pacifiku. Zvečer sem se pripeljal v Los Angeles, drugo največje mesto Severne Amerike, ki ima štiri milijone prebivalcev, s širšo okolico pa 18. Dvakrat (1932, 1984) je gostil poletne olimpijske igre. Leta 1781 ga je ustanovil španski guverner Neve, od leta 1821 do 1848 pa je bil del Mehike. Nekaj čez polnoč sem se pripeljal do letališke zgradbe, kjer sem prenočil. Dopoldne sem mesto angelov zapustil in najprej poletel v Calgary, kjer sem se zadržal le nekaj ur. Kanadsko mesto je gostilo zimske olimpijske igre leta 1988. Domov sem se vrnil prek Pariza.
Ob koncu naj dodam, da sem najbolj vesel, ker me tokrat niso okradli niti me ni nihče napadel. Na poti sem srečal veliko ljudi, najbolj ironično pa je, da nisem srečal niti enega pravega domačina - niti enega Indijanca.