Aleš Juvanc - Uradna spletna stran slovenskega kolesarja

Udeležil sem se še ostalih sprejemov slovenskih dobitnikov olimpijskih medalj - Rajmonda Debevca, Primoža Kozmusa in Vasilija Žbogarja. Ogledal sem si tudi tekmovanje v gimnastiki. V sredo, 20. avgusta sem zapustil stanovanje slovenskega študenta Mareta in se preselil v stanovanje domačina Dahaa, s katerim sva se spoznala lani v Argentini. Vse dni sem kolesaril po Pekingu in okolici. Vreme je bilo večinoma sončno, občasno je bilo tudi malo dežja, temperature pa med 25 in 35°C.

Ogledal sem si še obe polfinalni tekmi v vaterpolu, v soboto pa veliki finale v nogometu med Nigerijo in Argentino, kjer je slavila slednja. Pred tekmo sem kolo s prtljago pustil v bližini stadiona. Ko sem se po tekmi vrnil nazaj, sem doživel novo razočaranje. Zagledal sem samo še priklenjeno kolo, medtem ko prtljage ni bilo več, saj so mi jo ukradli (skupna teža prtljage je bila 25 kg). Pomembnejše stvari, kot so denarnica, potni list in digitalni fotoaparat sem imel na srečo pri sebi. Po tem nesrečnem dogodku sem se spet vrnil v slovensko olimpijsko hišo, kjer so mi dali nova oblačila. Pred tem so mi podarili še nekaj kart in nočitev, za kar sem jim zelo hvaležen.

V nedeljo sem se v slovenski hiši srečal s kolesarjem, popotnikom Dejanom Glavnikom. On sicer kolesari okrog sveta, vstavil pa se je tudi v Pekingu. Dejan je bil po meni in Hilariju Skubicu še tretji Slovenec s kolesom v Pekingu. V sredo, 27. avgusta zvečer sem se vrnil na letališče Jožeta Pučnika na Brniku.

Za konec pa še nekaj misli, ki so se mi porodile med potjo: “Veliko je velikih mest, a nobeno ni tako veliko, da bi se izgubil v njem.” Nekako sem postal imun na velemesta, z razliko od večine drugih kolesarjev, ki teh velikih mest ne marajo. V njih prikolesaril večinoma zvečer, tako da me njihove luči vedno znova posrkajo vase. Na koncu pa se pojavi razočaranje, ko se spomnim na številne negativne pripetljaje: nepotrebno in dolgotrajno čakanje na ambasadah (pridobivanje viz), vsiljivost ljudi, kraje, … Razočarala me je tudi malomarna skrb nekaterih ljudi za okolje, predvsem v Indiji. Ampak Bog opazuje ljudi, vsakega izmed nas. In ko pride čas sodbe, nas kaznuje če delamo slabo in nagradi, če delamo dobro. Čisto na koncu pa še pregovor, ki naj bi veljal za vse ljudi: “Ljubi svojo domovino in spoštuj domovino drugih.”

V kratkem bodo v rubriki “Foto album” objavljene izbrane fotografije iz Kitajske.