Od vzhoda do zahoda in juga Severne Amerike (1.del)
Kategorija: Sporočila za javnost, od: alesjuvanc, dne: 5. februar 2010
Sredi lanskega junija sem se z letalom odpravil v kanadski Montreal, kjer sem začel svoje kolesarsko potovanje po Severni Ameriki. V Torontu sem obiskal sorodnike in si ogledal Niagarske slapove. Od tam sem pot nadaljeval v ZDA, kjer sem si ogledal zaključek kolesarske dirke RAAM. Obiskal sem tudi Washington in prvi del poti končal v New Yorku. Poletel sem v Las Vegas, kjer sem začel drugi del kolesarske poti. Po skupaj 34 dneh in na kolesu prevoženih 2847 kilometrih, sem potovanje zaključil na obali Kalifornije, v Los Angelesu.
Če sem predlani kolesaril v Peking in si tam ogledal Olimpijske igre, vmes nisem kolesaril niti skozi eno mesto, ki bi pred tem že gostilo OI. Lani je bilo ravno obratno. Na poti po Severni Ameriki sem obiskal tri mesta, ki so nekoč že gostila najboljše športnike sveta. Dober mesec po vrnitvi v Evropo sem kolesaril še v Anglijo, kjer sem ravno tako videl tri mesta, ki so povezana z Olimpijskimi igrami. Seveda si lani Olimpijskih iger nisem ogledal.
Že pred nekaj leti sem se odločil za kolesarjenje po Severni Ameriki in izbral jugovzhodni del Kanade za začetek poti ter junijski termin iz več razlogov. Med temi sta bila tudi obisk sorodnikov in ogled dirke formule 1. Vsakoletno junijsko dirko v Montrealu so ravno za lani na žalost mnogih odpovedali že leto prej. Seveda sem bil zaradi tega razočaran tudi sam, a ostal sem pri prvotnem načrtu.
V petek, 12. junija, me je jeklena ptica prek Pariza ponesla v Montreal, ki je z dvema milijonoma drugo največje mesto v Kanadi in največje v provinci Quebec. Prvič v življenju sem stopil na tla Severne Amerike. Ob največji kanadski reki Sv. Lovrenca sem prikolesaril do otoka Notre Dame, kjer sem se malo tudi zapeljal po stezi, ki ponavadi v tem času gosti formulo 1. »Ali veš, da bi morala ta konec tedna tu gostovati formula 1, pa so jo odpovedali?« me je vprašal eden od razočaranih mimoidočih. Nadaljeval sem vožnjo proti severnemu delu mesta in že v mraku prikolesaril do župnije in cerkve Sv. Vladimirja, kjer že 26 let službuje slovenski župnik g. Letonja. Na dvorišču je stala skupina ljudi, večinoma Slovencev, in med njimi Kanadčan, ki je znal slovensko. Bil sem nemalo presenečen, ko mi je dejal, da v njem ni niti malo Slovenca in na vprašanje, zakaj govori slovensko, je odvrnil: »Zakaj pa ne?« Seveda sem svojo prvo noč v Kanadi prespal v slovenski župniji. Naslednje jutro sem si v bližini najprej ogledal olimpijski stadion. Montreal je namreč leta 1976 gostil poletne Olimpijske igre. Dobro stoletje prej, marca leta 1875, pa je bila prav v Montrealu odigrana prva tekma v hokeju na ledu na našem planetu. In če Kanada velja za zibelko hokeja, je klub Montreal Canadiens najtrofejnejši v severnoameriški ligi NHL s 24. osvojenimi naslovi. Lani so praznovali 100 – letnico obstoja in z zanimanjem sem si ogledal njihovo dvorano. Ogledal sem si še nekaj drugih znamenitosti večinoma francosko – govorečega mesta in dan je hitro minil. Pravzaprav prehitro, saj sem imel namen Montreal zapustiti še isti dan, a to mi ni uspelo. Naletel sem na domače študente in prenočil v stanovanju ene od študentk.
V nedeljo sem Montreal le zapustil in tudi francosko – govorečo provinco Quebec. Ob prečkanju reke Ottawa sem prikolesaril v provinco Ontario. Naslednji dan me je pot pripeljala v kanadsko prestolnico Ottawa, kjer me je naš veleposlanik g. Kunstelj z družino že pričakoval v svojem domu na robu mesta. G. Kunstelj in žena sta me lepo pogostila in zvečer sem se okopal v bazenu na vrtu lepe hiše. Dan zatem sem si še enkrat ogledal središče mesta z lepim parlamentom, ki sem si ga na kratko že prejšnji dan. Bil sem tudi na našem veleposlaništvu in se še enkrat srečal z g. Kunstljem. Dal mi je nasvet glede poti do Toronta, ki je bila malo drugačna in 50 km daljša od mojega prvotnega načrta. Malo sem godrnjal, a on mi je ponudil dovolj jasen odgovor: »Kaj pa je 50 km proti večnosti; in sploh za vas, ki toliko kolesarite po svetu? Poleg tega imate sedaj priložnost, da obiščete še Kingston, nekdanjo prestolnico Kanade.« Odvrnil sem mu: »No ja, nasvet veleposlanika je pač treba upoštevati in če sem bil že v avstralskem Kingstonu, zakaj ne bi bil še v kanadskem.« Središče Ottawe sem zapustil in kolesaril ob istoimenski reki. A že po nekaj km sem srečal Slovenko Majdo na kolesu, ki že 50 let živi v Kanadi. Tudi ona se je vračala z veleposlaništva, kjer je bila sploh prvič. Skupaj sva odkolesarila do njenega doma v bližini. Z njenim sinom sva kasneje odšla do reke Ottawe, kjer sem se okopal. Tudi Majdina družina me je lepo sprejela; ostal sem na kosilu, mož in sin pa sta me na kolesu pospremila nekaj km. Šesti dan sem prikolesaril v majhno mesto Kingston ob Ontarijskem jezeru, ki je bilo sredi 19. stoletja tri leta kanadska prestolnica. Na kratko sem si ogledal staro utrdbo na hribu; sicer je mesto zgodovinsko, polno vojaških spominov.
V četrtek, 18. junija, sem ves dan kolesaril ob Ontarijskem jezeru. Dopoldne je bilo deževno, a to ni bila ovira, da ne bi za sabo pustil 215 km, kar je bilo največ na poti. Zvečer sem prikolesaril v Toronto, ki je s tremi milijoni največje mesto v Kanadi in glavno mesto province Ontario. Seveda so me sorodniki nestrpno pričakovali. Dve noči sem bil gost v hiši očetovega bratranca Franceta, ki skupaj z ženo Marjeto, dvema sinovoma in hčerko žive v zahodnem delu mesta. Še en sin in hči pa živita v svojih stanovanjih. Naslednji dan sva šla s Francetom po mestu. Najprej sva obiskala CN tower, največjo znamenitost Toronta, ki je visok 553 m in je trenutno najvišja zgradba na svetu. Ogledal sem si dvorano slavnih NHL igralcev. Obiskala sva še enega od slovenskih izseljenskih klubov, saj v Torontu z okolico živi največ Slovencev v Kanadi. V vsej Kanadi pa je približno 30.000 naših rojakov. Prav tako kot v petek, tudi dan zatem nisem sedel na kolo in France me je z avtom odpeljal v bližnji Hamilton do slovenskega župnika g. Gačnika, kjer že šest let živi in dela; doma je iz Ponikev v Dobrepolju. V župniji sem prenočil in bil v nedeljo zjutraj pri slovenski maši v cerkvi Sv. Gregorija Velikega, ki jo je seveda vodil g. Gačnik. Kmalu zatem sva se poslovila in zapustil sem Hamilton. Nedaleč iz mesta sem se oglasil še na izseljenskem pikniku s slovensko – kanadskim ansamblom, ki so ga pripravili naši rojaki iz društva Bled. Kot na vsej poti po Kanadi, so me tudi tokrat slovenski izseljenci toplo sprejeli in za to se jim iz srca zahvaljujem. S kolesom sem se bližal Niagarskim slapovom, kamor sem pripeljal še isti večer, a še prej sem kolesaril mimo vinogradov, ki so v Kanadi redkost. Nekaj jih je najti na tem območju in na drugi strani te velike države, v Britanski Kolumbiji. Tudi to je bil razlog, da mi je misel poletela daleč stran, v domovino.
Tak je naslov Henčkove pesmi in kar nekaj jih je, ki govorijo o naših izseljencih, zlasti tistih v Kanadi. Ena od teh je tudi ta, ki govori o tem, da bi naši rojaki pili Niagarske slapove, če bi z njih tekel cviček. Prepričal sem se in ugotovil, da z njih res ne teče cviček. V nedeljo zvečer sem se torej znašel pred Niagarskimi slapovi na kanadski strani, saj je Niagara mejna reka med Kanado in ZDA. Še ves naslednji dan sem ostal na kanadski strani, ki je bolj turistično razvita in glamurozna od ameriške. Tudi slapovi so lepši in se bolje vidijo iz Kanade; slapove sem si ogledal iz vseh zornih kotov. Veljajo za največjo naravno znamenitost Severne Amerike in eno največjih znamenitosti sveta. Sestavljeni so iz dveh delov in so nastali pred približno 12.000 leti ob tektonskih premikih. V indijanskem jeziku pomenijo grmeča voda. Zanimivo, da se mali mesti na obeh straneh imenujeta enako – Niagara Falls. Še drugo noč sem prespal v kanadskih Niagara Falls, v drugem hotelu kot prvič. Dvanajsti dan sem provinco Ontario in s tem tudi deželo javorjevega lista le zapustil. Na mojo žalost, saj bi v Kanadi rad še ostal, ker mi je bilo lepo, a čas me je že krepko priganjal.
Zapeljal sem čez Mavrični most nad reko Niagara, ki povezuje jezeri Erie in Ontario. Na drugi strani so me čakale Združene države Amerike oziroma zvezna država New York in stroga mejna kontrola. Takoj sem občutil represivnost državnih organov. Na kratko sem si še na ameriški strani ogledal slapove, ki so me res navdušili in se nikakor nisem mogel posloviti od njih. Popoldne sem zapustil tudi ameriško mestece Niagara Falls, a bil sem nejevoljen zaradi slabih cest in industrije v turističnem kraju. Tudi zaradi velikega pomanjkanja kažipotov na navadnih cestah, sem zapeljal na avtocesto, kjer nisem ostal dolgo. Policistka v avtu me je ustavila; vedel sem, da se bo to zgodilo prej ali slej in imel sem pripravljen scenarij. Najprej je ona vpila name, a kasneje sem tudi jaz začel vpiti na njo in tako sva se prerekala kar nekaj časa, vsak s svojimi argumenti. Avtocesto sem le zapustil in prikolesaril v mesto Buffalo, ki ima približno toliko prebivalcev kot Ljubljana. Tu se reka Niagara izteka iz jezera Erie. Naslednji dan sem se v jezeru okopal in kolesaril proti jugu. V dveh dneh bi moral priti do mesta Annapolis, kjer je bil zaključek kolesarske dirke RAAM. Zavedal sem se, da mi s kolesom ne bo uspelo, kajti bilo je predaleč. V mestecu Hamburg, na severnoameriški celini je polno imen krajev, ki sicer izhajajo iz Evrope, sem srečal Američana Kevina, čigar oče prihaja z Gorenjske in je sorodnik naše smučarke Katarine Lavtar. V njegovi hiši sem prenočil in zgodaj zjutraj me je z avtom odpeljal na postajo, da sem ujel avtobus do mesta Baltimore, ki je največje v zvezni državi Maryland, kar se je zgodilo na dan, ko v Sloveniji praznujemo največji državni praznik.
V petek sem se s kolesom odpeljal v bližnji Annapolis ob atlantski obali, ki je prestolnica Marylanda in nekdanja prestolnica ZDA, čeprav ima le 36.000 prebivalcev. Mesto je zelo staro za ameriške razmere, saj izvira iz sredine 17. stoletja (1649); je lepo in polno starih zgradb, spominjajočih na angleška mesta. Znano pa je zlasti po veliki Akademiji ameriške mornarice. Razlog mojega obiska mesta je bil ogled zaključka kolesarske dirke prek Amerike – RAAM, ki velja za najtežjo kolesarsko ekstremno dirko, saj tekmovalci iz kalifornijskega mesteca Oceanside na zahodu, razdaljo 4880 km do vzhodne obale, premagajo v najhitrejšem možnem času s čim manj spanja. V Annapolis, kjer je bil cilj, sem prikolesaril zgodaj popoldne, približno en dan za zmagovalcem Švicarjem Wyssom in skoraj dan prej, kot moj prijatelj in sodelavec Marko Baloh. Ker sem imel dovolj časa, sem si najprej privoščil pošteno kosilo v italijanski restavraciji. Ne samo, da sem po dolgem času z lastnikom in osebjem zopet govoril italijansko, še toliko bolj sem bil vesel normalne hrane, saj je v vsej Severni Ameriki sila težko dobiti restavracijo brez hitre prehrane, predvsem v manjših mestih. Zvečer sem se sprehodil ob obali, kjer je veliko prestižnih lokalov in polno ljudi. V enega od teh sem zavil še sam. Nek mladenič je skočil v vodo in plaval med jahtami. To je seveda razjezilo policiste in varnostnike, ki so ga lovili s čolnom, ljudje pa so stali na pomolih in navijali zanj. S težavo so ga po dolgem času le dobili, a ker je bila ura že pozna, so nas varuhi reda na hitro hoteli spraviti iz lokalov. Jaz sem imel kozarec še poln pijače in sem jim dejal, da bom odšel čez nekaj minut, ko spijem. Vzeli so mi kozarec in dejali, da moram takoj zapustiti lokal. Ker ga nisem hotel, dokler mi pijače ne vrnejo, sta me dva zgrabila kot vrečo cementa, me nesla do glavnih vrat in me vrgla na dvorišče. Ljudje so se takoj zbrali okoli mene in me spraševali, ali sem se poškodoval. Ko sem jim negativno odgovoril in dejal, da sem zaradi tega začuden, da sem iz Evrope in, da se mi je to zgodilo prvič, so odvrnili le: »Dobrodošel v Ameriki.«
Naslednji dan sem Baloha le dočakal v cilju. Sodniki so mi dovolili, da zadnjih pet km lahko vozim vzporedno z njim. Prvouvrščeni Dani Wyss je za celotno pot potreboval 8 dni, 6 ur in 1 minuto. Marko Baloh je osvojil tretje mesto in vozil 9 dni, 22 ur in 0 minut. Še en slovenski predstavnik, Jure Robič, ki je kandidiral za zmago, je tik pred ciljem odstopil, saj se je sprl s sodniki. Seveda so gledalci ob cilju Marku za uspeh čestitali. Bilo jih je bolj malo, a dva od njih sta bila Slovenca, stanujoča v različnih krajih, a blizu Annapolisa. Povabila obeh sem bil še kako vesel. Matjaž, ki je živel bliže, kakih 20 km stran, je dejal: »Če hočeš priti, moraš to storiti še nocoj, saj se z družino že naslednji dan selim na drugo stran ZDA, v zvezno državo Utah.« Še prej sem z Markom in njegovo spremljevalno ekipo odšel na sprejem s pogostitvijo v prostore stadiona ameriške mornarice, kjer sem sedel z županjo mesta. Že v mraku sem prikolesaril v kraj Edgewater, kjer me je v praznem stanovanju pričakal Matjaž. Kljub temu, da je bil tik pred selitvijo, si je našel čas zame. A pred selitvijo sem bil tudi sam, saj so me čakale nove avanture po novi celini, najprej bližnji Washington…
se nadaljuje
